Apr 29 2007

Fakulteta za matematiko

Objavil daeron 29.04.2007 pod Bevk-Perovič, LJUBLJANA, Nedeljski detajli

Novo notranjo in zunanjo podobo Fakultete za matematiko in fiziko, oddelek za matematiko, je oblikoval arhitekturni biro Bevk-Perovič arhitekti leta 2004, v lanskem letu pa je bila dokončana.

Foto: Miran Kambič, Bevk-Perovič 

  • Share/Bookmark

19 odzivov




19 odgovorov v “Fakulteta za matematiko”

  1.   dejan - 29.04.2007 22:58

    no vsaj ena fakulteta se obnavlja..

  2.   daeron - 29.04.2007 22:59

    No, se mi zdi, da jih kar veliko precej napreduje. FDV je čisto nov, Pravna fakulteta je nekaj let stara, pripravljajo se na nov kompleks Biotehniške fakultete… Filofax pa je še vedno ogromen problem, to se pa strinjam.

  3.   rdeci - 29.04.2007 23:45

    Lepo. Tudi tri akademije bodo dobile svoji dve novi moderni arhitekturi.

  4.   AzzQim - 30.04.2007 11:04

    Ja, naša Pravna je stara okoli 7 let in je fenomenalno zgrajena (prej je bila tam Tiskarna ljudske pravice). Tale FMF mi je tudi všeč in pohvalno je tudi to, da se skrbi za šolstvo :)

  5.   Luka - 2.05.2007 16:37

    Pridte enkrat na FRI/FE pogledat, kot na FF je tudi pri nas nora prostorska stiska.

  6.   dado - 2.05.2007 18:30

    “najboljša” je FA. jah, kovačeva kobila je vedno bosa :)

    tri akademije… a je kdo videl predlog sadar-vuga? noro!

  7.   daeron - 2.05.2007 20:33

    Ja, samo projekt Sadar-Vuga arhitektov žal ni bil izbran.

  8.   dado - 3.05.2007 10:21

    mislim da celo ni bil med nagrajenimi. res škoda. lahko bi pa projekt predstavil tu – si zasluži ;)

  9.   Tomi - 5.05.2007 21:55

    Saj tudi FFa ni dolgo od tega, ko je dobila nov prizidek in nekaj let nazaj še obnovitev Stare tehnike.

  10.   ambala - 6.05.2007 11:45

    Zelo matematično čista je tale arhitektura… how appropriate!

  11.   Svetko - 6.05.2007 22:41

    Ja, ambala mi je uzel(a) besede z jezika, arhitektura res zelo ustreza fakulteti!! Pred nekaj dnevi sem se peljal mimo in mi je takoj padla v oči! Pohvale arhitekturnemu biroju

  12.   Αναμαρια - 9.05.2007 18:40

    Altera pars auditur.

    Ni vse zlato, kar se sveti. In tudi na zunaj moderna stavba Oddelka za matematiko FMF na Jadranski 21 še ne zagotavlja kakovostnih pogojev bivanja tistim, ki se vsak dan preganjamo po njenih hodnikih.

    Vse notranje stene so montažne, po pol leta uporabe ponekod že zevajo špranje ob stikih plošč.

    Okna so povsem nefunkcionalno razvrščena. V nekaterih predavalnicah se jih niti ne da doseči brez lestve. V predavalnici 201 (z 96 sedeži) je npr. natanko 4 okna, ki se jih da odpreti v režo. Res prijetno, še posebej, ker doslej še nismo doživeli, da bi klima v stavbi delovala :twisted: V računalnicah prihaja do pregrevanja računalnikov. Za ilustracijo pa lahko povem le, da je v predavalnicah med predavanji nad 30°C, v računalnicah pa tudi nad 35°C. In to v sodobni klimatizirani stavbi.

    Pretoka zraka ni, čeprav v predavalnicah odpiramo vsa dostopna okna in vrata. Armature v straniščih so dobesedno razpadale in so jih decembra zamenjali. Roloji za straniščni papir so obupni. Sicer prijetnega asketskega oblikovanja in kakovostne nerjaveče pločevine, ampak z nemarno ostrimi robovi, rolica v njih pa tako nedostopna, da se utegnemo prej popraskat in porezati po rokah kot pa izvleči tisti prekleti listek straniščnega papirja. Prekrasni vrtljivi stoli v 201, 202 in 205 pa tako prijetni za sedenje, da od bolečin v križu komaj vstanem iz njih. Da potenja v teh plastičnih nočnih posodah ne omenjam, pa tudi ne poškodb talnih oblog zaradi odpadanja plastičnih ščitnikov v ostalih predavalnicah.

    Voda v predavalnicah je še vedno nepitna.

    Toliko o idealnih pogojih bivanja v novi stavbi Oddelka za matematiko. Estetskost žal še ne pomeni tudi funkcionalnosti. Arhitekturni lepoti res ne morem oporekati, nepraktičnim detajlom pa lahko.

    Lp, A.

  13.   ambala - 13.05.2007 01:38

    wow, good insight! Zanimivo, zanimivo. Slovenci se spet izkazali za nesposobne. Zgodba operacijskih miz, skratka…

  14.   daeron - 13.05.2007 11:38

    Kdo bi si mislil…

    No, vseeno je biro dobil eno najprestižnejših evropskih nagrad za točno ta projekt – Mies van der Rohe 2007 – Emerging Architect Special Mention, ki jo bodo jutri podelili v Barceloni.

    Več: http://www.trajekt.org/?tid=1&id=698 http://www.miesbcn.com/en/ed_2007.html

  15.   Αναμαρια - 13.05.2007 12:13

    Ja, žal klasični slovenski princip: ideja je v osnoci še kar v redu, daje se pa več poudarka na formo kot na vsebino oz. na uporabnost. Čeprav bi moral biti ponujen kompromis med obojim. In čeprav bi bilo “skoraj vse” usklajeno, še vedno po “balkansko” odpove končna izvedba, pa naj si bo to izbira podizvajalcev ali dobaviteljev opreme.

    Sicer pa je bila cena za en plastičen stol presneto designerska – okoli 200 EUR/ kom. Za ta denar bi se dalo dobiti že precej bolj kakovostne, zadnjicam in hrbtenici prijazne masivne hrastove, celo z usnjem oblazinjene stole domačih proizvajalcev (npr. LIP Radomlje)

  16.   dado - 13.05.2007 12:45

    žalostno je malo arhitektov ki bi znali uskladiti funkcionalnost, estetiko in hkrati še ekonomičnost. poraja pa se vprašanje kateri dejavnik je pri posamezni arhitekturi najpomembnejši. pri javnih zgradbah še posebej takšnih kjer se ljudje zadržujejo dalj časa bi sam dal na prvo mesto funkcionalnost. tako kot je napeljal predhodnik ne vem kateri občutek je boljši – neboleča zadnja plat oziroma – dejstvo da sediš na 200eur :)

  17.   Αναμαρια - 13.05.2007 13:47

    Jaz sem vsekakor za udobje svoje zadnjice – ker ni ravno mačji kašelj zbirati kosti po 10-12 urah sedenja v obupnih sedežih, pa naj bodo še tako oblikovno moderni ali neudobno dragi ;)

  18.   Stan - 11.06.2009 09:26

    Ej, tega verjetno nihče več ne bere, pa vseeno… bil sem vesel, ko sem opazil zapis Αναμαρια, ki vsaj delno reče, da je cesar nag, medtem ko se vsa vesoljni svet z nagradami vseh vrst poklanja nagemu cesarju. Prav groteskno je, kako se v tem primeru stroka-arhitekture požvižga na zdravo pamet in konkretno življenje. Saj je tako tudi sicer in je problematika precej globalna. Paralelni svetovi stroke in strokovnjakov na eni strani in svetovi realnega življenja na drugi. V enem svetu postanejo simboli npr. Bevk-Perovič sinonim uspeha, lepote, vizionarstva, … v drugem, tam kjer ljudje nimajo smisla za lepoto, stroko (v tem primeru arhitekturo) in so pač kmetje…, postanejo to simboli enote za aroganco. Ob takih rešitvah se človek sprašuje, kakšna pravila vladajo v svetu velikih gradbenih naročil npr. tudi socialnih stanovanj … Zdi se, da bi ekonomičnost narekovala oblikovalce drugačnih kvalitet (in nižjih cen), kot so Bevk-Perovič… In se zato zdi, da je pač povsod bolj pomemben vpljiv, veze in poznanstva, kot pa stroka in dejanska kvaliteta. Skratka spisek ‘pomanjkljivosti’ nagrajene stavbe…, ki ga navaja Αναμαρια ostaja skromen v primerjavi z vsem tistim, kar doživljamo ljudje, ki bivamo, delamo, obiskujemo omenjeno stavbo:

    Od najbrž nekaj ducatov nizkih estetskih luči na parkirišču jih je mogoče le kaka polovica preživela prvih nekaj mesecev normalnega parkiranja, zelo redke pa prvo pluženje snega.

    Ogrevanja na stopniščih in skupnih prostorih (najbrž zaradi estetskih razlogov) sploh ni bilo in so po nevzdržnem mrazu in odhodu ’sodnikov lepote’ ti prostori postali gradbišče za montažo radiatorjev, ki še vedno pod nekimi pokrovi… komajda funkcionirajo.

    Popolnoma nerazložljiva popolna tema (in smrad) na stopnišču v prvem nadstropju in to za na zunaj čudovito, zračno in svetlo stekleno fasado.

    Na stopniščih so stikala za luči podobna ‘igralnemu avtomatu’, saj so nekatera stikala z avtomatskim izklopom, brez kake logike pa so druga običajna. Zato se dogaja, da ostajajo luči preko noči prižgane, saj človek pozabi, katera stikala mora izklopiti, katera pa se sama.

    V kabinetih so bile kljub izrecnim željam naročnika montirane ‘petite sexi table’, ki so bile nove in lepe zamenjane z uporabnimi in od katerih po zidovih še vedno zevajo luknje in nedodelan omet. Ob sexi tablah so bili tudi popolnoma neuporabni ‘micro(soft)’ obešalniki, na katere bi lahko obesil le kako kuhinjsko krpo, nikakor pa ne plašča.

    Prostori za fotokopiranje, printanje… so zaprti s steklenimi nihajnimi vrati, ki imajo ključavnice le kakih 30 cm od tal in so tako ‘izjemno primerna’ za kakega ostarelega profesorja, ki mu je sklanjanje in ob tem ‘zadetje ključavnice’ že pravi podvig. V začetku se vsa vrata niti niso odprla, ker so na vrhu trčila v stropno uro na hodniku. (Težko verjeti, če nisi videl!)

    Že omenjene predavalnice so precej manjše od zahtev naročnika in zaradi (moderne) podolgovate oblike precej neprimerne za zbrano sledenje dogajanju…, še posebej če gre za klasično predavanje z zapisom na tabli, saj je od strani zorni-kot gledanja na tablo popolnoma neprimeren.

    O zračenju in temperaturah je bilo nekaj že rečenega. Naj dodam, da so bili zaradi vročine južni kabineti v stari stavbi neuporabni 2-3 tedne na leto ob največji vročini. V novi je to vsaj 2-3 mesece. Za ilustracijo: Ob sončnem vremenu je tudi novembra, decembra, januarja… z izključenim ogrevanjem v kabinetih do preko 30C. Topla greda. Ker zračenja praktično ni, so sončni dnevi pogosto taki: Primer se nanaša na 3.11.2008: ob 10h 27,5C, ob 13h 29,5, ob 18h 28C in 4.11.2008 ob 9h zjutraj 24,5C. Pri tem je bilo cel dan in celo noč odprto okno (reža). In takih dnevov (tudi registriranih) je veliko. Pomoči ni razen tolažbe v obliki starega v Merkurju kupljenega ventilatorja.

    Že omenjena stranišča. Groza. (Očitno na sekret mislimo le navadni ljudje, pravi ustvarjalci pa sploh ne ’serjejo’. Ali ni bilo res, da tudi Plečnik… v stavbah skoraj ni načrtoval stranišč?). Neuporabne pipe so bile zamenjane, plitki lijaki iz katerih šprica voda, če je nisi pomirjen s ‘tai-chijem’ dovolj previdno odprl, koši za smeti pod lijaki, ki se odpirajo tako, da butajo v lijake in je njihova uporaba zvočno podobna ‘pleh-muzki’. Lijaki v veliki rost-frei plošči, ki so, po mojem mnenju za javne prostore in tako kamnito vodo kot je ljubljanska neprimerni, saj zadeva vedno izgleda umazana… Medtem ko je lijak čajne kuhinje v skupnem prostoru dovolj velik, da pomiješ kavno žličko, običajna je pa že prevelika.

    Ob prvem resnem vetru raztrgane zunanje senčne zavese. Notranja senčila v skupnih prostorih so sicer avtomatska, a poskus razumeti zapiranja in odpiranja so …zgled slučajne spremenljivke.

    Na slikah izgleda steklena fasada res lepa a brez težav bi človek že v prvih mesecih življenja stavbe posnel popolnoma nasprotne fotografije omenjenih raztrganih zaves, notranjega zamakanja, odpadajočih ‘tesnilnih gum’ med okni na zunanji fasadi (le te so bile menda v letošnjem letu v celoti zamenjane), …

    In še in še bi se lahko naštevalo. Naj dodam moj edini kompliment. Zadeva res izgleda moderno, lepo. Ali smo vsaj naučeni in prepričani, da je to lepota. Bo izgledala tako lepo tudi čez deset ali dvajset let, ko bodo oblikovalci ugotovili, da je to že davno ‘out’ in bo ‘in’ kaj drugega. Ampak ne glede na lepoto, lepota naj bi bila bonus s predpogojem, da imamo tisto, kar potrebujemo, da je stvar uporabna. Kar se pa tiče uporabnosti, je tole skrpucalo in sramota vsem, ki so zadevo ustvarjali in porabili toliko davkoplačevalskega denarja.

    Zadeva me spominja na tiste ‘lepotice’, ki so najlepše, če jih pogledaš dovolj od daleč, če pa spregovorijo, te vse mine. V tem duhu je tudi jasno, kaj (na zalost) stroka (arhitekture) nagrajuje, upošteva pri nagrajevanju in kakšne so njene vrednote. Skratka, nivo Miss-Univerzum.

    LPS

  19.   Stan - 11.06.2009 09:40

    Ej, tega verjetno nihče več ne bere, pa vseeno… bil sem vesel, ko sem opazil zapis Αναμαρια, ki vsaj delno reče, da je cesar nag, medtem ko se vsa vesoljni svet z nagradami vseh vrst poklanja nagemu cesarju. Prav groteskno je, kako se v tem primeru stroka-arhitekture požvižga na zdravo pamet in konkretno življenje. Saj je tako tudi sicer in je problematika precej globalna. Paralelni svetovi stroke in strokovnjakov na eni strani in svetovi realnega življenja na drugi. V enem svetu postanejo simboli npr. Bevk-Perovič sinonim uspeha, lepote, vizionarstva, … v drugem, tam kjer ljudje nimajo smisla za lepoto, stroko (v tem primeru arhitekturo) in so pač kmetje…, postanejo to simboli enote za aroganco. Ob takih rešitvah se človek sprašuje, kakšna pravila vladajo v svetu velikih gradbenih naročil npr. tudi socialnih stanovanj … Zdi se, da bi ekonomičnost narekovala oblikovalce drugačnih kvalitet (in nižjih cen), kot so Bevk-Perovič… In se zato zdi, da je pač povsod bolj pomemben vpljiv, veze in poznanstva, kot pa stroka in dejanska kvaliteta. Skratka spisek ‘pomanjkljivosti’ nagrajene stavbe…, ki ga navaja Αναμαρια ostaja skromen v primerjavi z vsem tistim, kar doživljamo ljudje, ki bivamo, delamo, obiskujemo omenjeno stavbo: Od najbrž nekaj ducatov nizkih estetskih luči na parkirišču jih je mogoče le kaka polovica preživela prvih nekaj mesecev normalnega parkiranja, zelo redke pa prvo pluženje snega. Ogrevanja na stopniščih in skupnih prostorih (najbrž zaradi estetskih razlogov) sploh ni bilo in so po nevzdržnem mrazu in odhodu ’sodnikov lepote’ ti prostori postali gradbišče za montažo radiatorjev, ki še vedno pod nekimi pokrovi… komajda funkcionirajo. Popolnoma nerazložljiva popolna tema (in smrad) na stopnišču v prvem nadstropju in to za na zunaj čudovito, zračno in svetlo stekleno fasado. Na stopniščih so stikala za luči podobna ‘igralnemu avtomatu’, saj so nekatera stikala z avtomatskim izklopom, brez kake logike pa so druga običajna. Zato se dogaja, da ostajajo luči preko noči prižgane, saj človek pozabi, katera stikala mora izklopiti, katera pa se sama. V kabinetih so bile kljub izrecnim željam naročnika montirane ‘petite sexi table’, ki so bile nove in lepe zamenjane z uporabnimi in od katerih po zidovih še vedno zevajo luknje in nedodelan omet. Ob sexi tablah so bili tudi popolnoma neuporabni ‘micro(soft)’ obešalniki, na katere bi lahko obesil le kako kuhinjsko krpo, nikakor pa ne plašča. Prostori za fotokopiranje, printanje… so zaprti s steklenimi nihajnimi vrati, ki imajo ključavnice le kakih 30 cm od tal in so tako ‘izjemno primerna’ za kakega ostarelega profesorja, ki mu je sklanjanje in ob tem ‘zadetje ključavnice’ že pravi podvig. V začetku se vsa vrata niti niso odprla, ker so na vrhu trčila v stropno uro na hodniku. (Težko verjeti, če nisi videl!) Že omenjene predavalnice so precej manjše od zahtev naročnika in zaradi (moderne) podolgovate oblike precej neprimerne za zbrano sledenje dogajanju…, še posebej če gre za klasično predavanje z zapisom na tabli, saj je od strani zorni-kot gledanja na tablo popolnoma neprimeren.

    se nadaljuje:

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !